Pomagajmo ustaviti medvrstniško nasilje
V času odraščanja otrok se starši soočamo z različnimi izzivi in včasih je zelo težko vedeti, kako v neki situaciji primerno reagirati, kako se spopasti s kakšno malo bolj resno zadevo in kdaj se obrniti na pomoč k strokovnjakom. Eden od takšnih izzivov je medvrstniško nasilje, ki je žal (pre)pogosto, in kjer je zelo pomembno, kako se odzovemo, zato smo prosili Katjo Knez Steinbuch, družinsko terapevtko iz Inštituta Vita Bona, da nam pomaga poiskati odgovore na vprašanja, ki jih potrebujemo, če se znajdemo v tem položaju.
Kaj je »bullying« ali medvrstniško nasilje? Kako ločimo medvrstniško nasilje od nekih običajnih konfliktov, ki se pojavljajo med otroci in mladostniki?
Nasilje se od običajnega konflikta razlikuje po tem, da v sebi nosi željo po nadvladi. Nekdo, ki ima večjo moč, jo izrabi, da drugega poniža, razvrednoti, nadvlada. Bistvena je namera, saj gre za namerno uporabo sile, v tem primeru enega vrstnika nad drugim ali drugimi. V tem je razlika med konfliktom in nasiljem: pri konfliktih, ki so v odnosih običajni, sta si posameznika enakovredna in v konfliktu enakovredno sodelujeta ter razrešujeta nesporazum, pri nasilju pa eden s silo poniža drugega.
Kakšne oblike medvrstniškega nasilja poznamo?
Poznamo fizično oz. telesno nasilje, besedno ali čustveno nasilje, kamor lahko spada tudi to, da drugega izločimo ali kaznujemo preko tišine, t.i. pojava »tihe maše«.
Poznamo tudi spolno nasilje, kamor so vključeni tudi navidez manjši prestopki, recimo da se nekoga prisili k temu, da si pogleda kakšen posnetek pornografije ali da je – ne da bi si to želel – navzoč med spolnim odnosom, ali pa da se nekdo samozadovoljuje pred drugo osebo, ki tega ne želi in podobno.
Poznamo tudi materialno oz. finančno izsiljevanja, ki ga lahko pri otrocih opazimo tako, da otrok večkrat pride domov brez kakšne svoje stvari, veliko »izgublja« stvari ipd. Manj znano je duhovno nasilje, ki je pogostejše med odraslimi osebami, saj gre za razne sekte in podobne skupine, ki želijo ljudem vsiliti svoja prepričanja in jih oškodovati. Poznamo tudi spletno nasilje, kamor spada objavljanje raznih fotografij in posnetkov brez dovoljenja, tudi z namenom izsiljevanja, komentiranje fotografij na neprimeren način, t.i. »body shaming« itd.
Katera oblika medvrstniškega nasilja je najbolj pogosta?
Čez različna obdobja zgodovine ostaja najbolj pogosta oblika nasilja fizično oz. telesno nasilje, v tem sodobnem času pa je zelo pogosta oblika medvrstniškega nasilja tudi spletno nasilje.
V zadnjih letih smo bili priča več zgodbam o medvrstniškem nasilju. Nekatere so se končale dobro, nekatere žal tragično, smo pa o tem govorili in opozarjali na ta problem pogosteje kot v preteklosti. Je to zato, ker je v teh sodobnih časih medvrstniškega nasilja več ali je več samo ozaveščanja o njem? Obstajajo o tem kakšni podatki?
Rekla bi, da je oboje. Po eni strani o tem več govorimo, manj je tabujev in manj tematik, o katerih si ne upamo spregovoriti ter hkrati več ozaveščamo, saj nam svetovni splet daje to možnost, po drugi strani pa je žal priložnosti za nasilje na spletu več in je zato splet tako orodje za ozaveščanje kot tudi prostor, kjer se to nasilje dogaja. Glede na slovensko statistiko, bi naj vsak tretji otrok doživel medvrstniško nasilje in vsak deseti otrok bi ga naj bil deležen dlje časa.
Kako naj otroci reagirajo, če so žrtev ali priča medvrstniškega nasilja? Kako naj reagiramo starši? Učitelji?
Za otroke je pomembno, da o tem spregovorijo in o tem obvestijo odraslo osebo. Po drugi strani pa mora ta odrasla oseba, ne glede na to, kdo je, najpogosteje starš ali učitelj, otroku vedno verjeti. Zelo pomembno je, da v otrokove besede ne dvomimo, se mu ne posmehujemo in ne skušamo njegovih besed minimalizirati, racionalizirati ipd. Vse to bi naredilo več škode kot koristi. Naš odziv naj bo empatičen, razumevajoč in umirjen. Potem ko izvemo vse o dogajanju in damo otroku potrditev, da ga slišimo, vidimo in razumemo, pa se lotimo ukrepanja in zaščite otroka. To je zelo pomemben del. Če se nasilje dogaja v šoli, se morajo starši obrniti na razrednika, da se začnejo pogovori vseh staršev in odgovornih na šoli. Če pogovori ne bi bili konstruktivni, naj se starši obrnejo naprej na svetovalno delavko, nato na ravnatelja, svet staršev itd. V vmesnem času, če se nasilje ne neha, je treba otroka začasno odstraniti iz tega okolja in ga zaščititi. Tukaj lahko potem skupaj stopi tudi svet staršev in pritisne na odgovorne osebe, da naj odreagirajo. Prav tako mora razrednik ob kakršnemkoli nasilju obvestiti druge starše, svetovalno delavko, ravnatelja, CSD, policijo itd., dokler se nasilja primerno ne sankcionira in ustavi. Če bi šola (ali kdorkoli) te stvari želel pomesti pod preprogo, se lahko vključi še policijo in medije, saj smo nasilje dolžni prijaviti in otroke zaščititi.
Kakšni so ponavadi razlogi, da otrok začne izvajati medvrstniško nasilje? Kaj je v ozadju? Kako lahko takemu otroku pomagamo?
Če začne otrok izvajati medvrstniško nasilje, je v ozadju nekaj zelo resnega. Lahko gre za to, da je otrok v stiski, morda tudi sam žrtev nasilja, je močno ranjen, morda gre za narcistično ali kakšno drugo osebnostno motnjo (sociopati, psihopati) ali kaj tretjega. Karkoli že je razlog, ta otrok potrebuje takojšnjo strokovno pomoč.
Kako lahko starši opolnomočimo svoje otroke, da bodo v primeru medvrstniškega nasilja se le-temu uprli oz. o tem spregovorili in povedali odrasli osebi? Kako lahko z vzgojo vplivamo na to, da naš otrok ne bi izvajal medvrstniškega nasilja ali klonil pod njim?
Opolnomočimo in opremimo jih lahko predvsem s tem, da jim nudimo občutek varnosti in sprejetosti, ne glede na vse. Gre za naš odnos, za to, da smo empatični, da nam lahko zaupajo, da vedo, da jim verjamemo, da si vzamemo čas zanje in jih poslušamo, da vse to vključimo v vsakdan in morda tudi sami začnemo pogovor na to temo in jim damo jasno vedeti, da če se karkoli takšnega zgodi, da nam morajo povedati. Lahko tudi rečemo kaj v smislu: »Tudi, če ti ta oseba grozi, da ti/mi bo, kaj naredila, mi moraš povedati. Sem dovolj močna, da te/se zavarujem in bom vedela, kaj narediti.«, saj je veliko groženj v tem smislu, da če bodo komu povedali, jim bodo nekaj naredili. Na to, da naš otrok ne bi izvajal medvrstniškega nasilja ali klonil pod njim, lahko vplivamo tako, da ga vzgajamo v zdravem okolju, smo čustveno zreli in odgovorni, osebnostno rastemo, razrešujemo svoje stiske, se učimo razreševati svoje čustvene izbruhe, da smo lahko dober zgled, se sočutno odzivamo itn. Predvsem pa je bistveno, da mi nismo izvajalci nasilja doma, za štirimi stenami.
Kako lahko kot družba prispevamo k temu, da bi bilo medvrstniškega nasilja čim manj?
Kot družba lahko prispevamo k temu, da bi bilo medvrstniškega nasilja čim manj tako, da vsako nasilje vzamemo skrajno resno in apeliramo na šole ter druge institucije, da naredijo enako in se na nasilje takoj odzovejo. Potrebne so primerne sankcije, strokovna pomoč za tiste, ki nasilje izvajajo, in pomoč za žrtve, za katere je žal, še vedno, premalo poskrbljeno. Vse pa se seveda začne doma in v veliko pomoč bi bilo tukaj tudi sistemsko ozaveščanje ter izobraževanje staršev o vzgoji.
Ga. Katja, hvala za odgovore na vprašanja!
S pravimi informacijami in znanjem o tej tematiki, lahko prispevamo k reševanju tega problema v družbi. Če vas zanima, kako zaščititi otroka pred bullyingom, lahko več preberete tudi na spletni strani Inštituta Vita bona: https://druzinska-terapija.com/bullying-v-soli/.